PESMI / DEKLAMACIJE

1. Miroslav Košuta: MIŠKE PLEŠEJO KOLO

Od leve proti desni
ena, dve, tri,
ena, dve, tri,
mačka nas lovi.
Od desne proti levi
ena, dve, tri,
ena, dve, tri,
nas nikjer več ni.
Že v luknjah smo na varnem
ena, dve, tri,
ena, dve, tri,
mačka pa strmi, strmi ...

2. Anja Štefan: MARMELADA

Tri mehke zrele hruškice,
tri hruškice dišeče,
je jež povezal v culico
in zdaj domov jo vleče.
Čez kamenčke, čez vejice
in čez bodičje mlado.
Doma razveže culico
in najde marmelado.

3. Nataša Hrastnik: DESET PRSTKOV

Deset prstkov imam,
naj vam pokažem,
kaj z njimi znam?
Skočijo lahko visoko
in spustijo se globoko.
Zrasejo lahko v drevo
ali v stolpnico: Tako!
V mlinu moko meljejo,
se s kolesom peljejo.
sonce so, ki nam posije
in zvečer pod svet se skrije.
Oh, kako sem že zaspan,
zjutraj čaka me nov dan.

4. Kajetan Kovič: ROŽLETOVA PESEM

V gozdu čaka črni škrat,
urno zgrabi te za vrat.
Živo uro ti navije
in te z drenovko nabije.
Ti Rožle si zdaj na vrsti,
škrata že srbijo prsti.
Če pa škrat te ne dobi,
teta Pehta te ulovi,
za kosilo te zadavi,
za večerjo te pospravi.
Ti Rožle si zdaj na vrsti,
Pehto že srbijo prsti!

5. Anja Štefan: EN MAJHEN MOŽ

En majhen mož, en majhen mož
okoli mlake hodi.
In jezno dviga vejico
in z njo po vodi brodi.
Tri žabe peti je učil,
pa vse so pobegnile
in niti ene pesmice
se niso naučile.

6. Ksenija Šoster Olmer: ŠOPEK ZA MAMICO

Rasti, rasti, rožica:
zvonček in vijolica!
Šopek bom natrgala,
 s travico povezala
in za praznik mamici
s poljubčkom zapečatila.

7. JE MIŠKA RAZBILA ...

Je miška razbila
mi skledo lončeno,
je mačka polila
vse mleko medeno,
je račka odnesla
pokrovko in lonec,
ker nič ni ostalo,
je pesmice konec.

8. Sabina Mali: SLIKARKA

Vsako leto isti čas
pride v našo malo vas
slikarka, znana dobro vsem,
ime ji je gospa Jesen.
Rumeno, rdeče in rjavo
nam poslika vso naravo.
Ostane vedno le do zime -
tedaj se poslovi - in mine.

9. Tinka Bačič: BOLAN

Kakšen grozen, grozen dan!
Naš fantiček je bolan!
Mame stran sploh ne spusti
in čelo mu gori, gori ...
Noče se igrati,
le dremati in spati.
In iz nosa mu kaplja.
Z mamo bosta kar doma.

10. Milena Bačič: REGRAT LUČKE SEJE

Regrat lučke seje
vse aprilske dni,
kadar sije sonce
in ko dež prši.
Ko april se vrne,
sončec sto in sto
iz zelene trave
zrlo bo v nebo.

11. Alfonz Gspan: ZA SONCEM

Ringa, ringa raja,
sonce zgodaj vstaja,
brž za njim hitimo,
da ga ulovimo.
Ringa, ringa raja,
cesta je brez kraja,
z nogico drobimo,
v krogu se vrtimo.
Ringa, ringa raja,
sonček že zahaja,
nismo ga dosegli,
bomo spat se ulegli.

12. V ŠOLO ( Neža Maurer)

Mama, kupi čeveljčke,
naša Anka v šolo gre!
Očka, kupi torbico –
Anka se učila bo.
V torbico bo zvezke dala,
v zvezke črke pripeljala.
Vsako bo poklicala,
v zvezek jo narisala.
Ko bo črke vse poznala,
bo debele knjige brala.


13.SANJSKE NOGAVICE (Zvezdana Majhen)

Ko se noč spusti z neba
po srebrni niti,
so otroci v posteljah
 z odejami pokriti.

Na oči jim sedajo
lahke bele ptice,
s kljunčki tiho pletejo
sanjske nogavice.

V spanju jih nataknejo
vsem, ki trdno spijo,
lička jim poljubijo,
v neznano odletijo.


14.ZIMA (Mira Voglar)

Zemljici trudni
odejo bo stkala,
prezeblim grmičem
bo čepice dala.

Gola drevesa
bo v halje odela,
zaspanim medvedom
uspavanke pela.


15.NOVOLETNE ŽELJE ( Jože Šmit)

Ničesar ne vidimo priti,
a vemo in čutimo vsi:
nekaj od nas odhaja
 in drugo nam sega v dlani.

Vsi pravimo novo leto
in mislimo lepi časi,
ko bo povsod na svetu
tako, kot zdaj je pri nas:

Jelke so okrašene
in lučke na njih gore,
dedka Mraza darila
bogata po njim leže…

Ej, novoletne želje,
hitite, hitite v svet,
obiščite vse otroke
in k meni vrnite se spet!


16.KOLAČKI (Anja Štefan)

»Pecimo, pecimo,« pravijo mačke,
mešajo, mešajo njihove tačke,
 mesijo, mesijo slastne kolačke,
nosijo, nosijo jih na pekačke.

Srkajo, srkajo čajček dišeči,
 v kotu nad mizo prižgejo dve sveči,
že rumenijo kolački v peči,
muce pa brundajo pesem o sreči.


17.PRVI SNEŽEC (Neža Maurer)

Tam gori pod oblaki
je nekaj zablestelo;
na črni, mrtvi veji
 je belo zacvetelo,
po suhi, rjavi travi
je rahlo zašumelo,
na sivi, trdi cesti
je drobceno zapelo:
prišel je mladi snežec,
 boječe, nagajivo –
da zveseli nam dneve,
olepša zimo sivo.


18.JANUARJA (Vojan T. Arhar)

Vsepovsod je prava zima,
bel snežak pa nosa nima.

Zajec, ki ni dolgo jedel,
mu ponoči ga je snedel.

Vsepovsod je prava zima,
bel snežak pa lonca nima.

V piskru zdaj lisica suha
vrano za večerjo kuha.

Vsepovsod je bela zima,
 bel snežak pa metle nima.

Burja z njo po zraku leta,
žvižga, snežni prah pometa!


19.MLEČNA HRANA (Andrej Rozman Roza)

Mala mlečnozoba Mara
mleka in masla sploh ne mara,
 jogurt se ji grozno gnusi,
sira niti ne poskusi.

Mama pravi: »Hrana iz mleka
je pomembna za človeka!
In brez sira, skute, masla
 majhna boš, še ko boš zrasla!«

Mara pa tolaži mamo:
»Pa saj maram mlečno hrano.
Ti pozabljaš, da k njej spada
 tudi mlečna čokolada.«


20.ROKAVIČKE ZA PTIČKE (Bina Štampe Žmavc)

Davi sem slišal siničke,
da zebe jih v perutničke.
Kdo splete rokavičke
 in tople kožuščke za ptičke?!

Zima pritiska čez griče,
ščiplje in grize do kože,
med sankanjem na rokavice
 čara zamrznjene rože.

21.ZAJČKOVA OZIMNICA (Andrej Rozman Roza)

Zgodaj zjutraj zajček Zlatko
vzame košek in lopatko
 in s kolesom se odpelje
do vasi, kjer raste zelje.

V strahu, da ga kdo zasači,
hitro zgrabi, v košek stlači
dve najlepši zeljni glavi
in se brž domov odpravi.

Zdaj, ko sneg je v zajčjem logu,
Zlatko, zleknjen v brlogu,
zeljne lističe grizlja
in na orglice igra.


22.SEDEM LISIČIC  (Anja Štefan)

Sedem lisičic spravlja se spat,
mama da vsaki poljubček na vrat.
Potlej se usede in čisto po svoje
za lahko noč jim uspavanko poje:

»Ptička prepeva, žaba reglja,
čmrlj počiva in čriček igra.
Sonce zahaja, že spet je večer.
Smrčke pokrijmo, pa spančkat – pa mir!«

23.KAKO SE KUHA MULA (Damjana Kenda Hussu)

Iz mule čudna jed se skuha,
 ni omaka in ni juha,
ni mineštra, ni obara
in le malokdo jo mara.

Recept, poznan iz pradavnine,
našteva tele sestavine:
mulo, kuharja in kot,
nobenih loncev in posod.

Mulo kuhaš brez  vode,
brez ognja in kuhalnice.
 Lahko jo kuhaš ure, dni,
nikoli se ne prismodi.

Kako veš, kdaj je skuhana?
Takrat, ko čisto se zmehča.
Iz nje nastane dobra volja,
najslajša jed vsega vesolja.


24.RUMENE CVETLICE (Anja Štefan)

Ko jutro počasi odganja meglice,
 vse bolj se odpirajo rosne cvetlice.
Med njimi se pase trebušasti trot,
takole prepeva, ko gre svojo pot.

»Rumene cvetlice, rumene cvetlice
 čez noč so prekrile vse moje stezice.
In sonček me gleda in poje mi kos.
In ves čas po medu diši mi pod nos.«


25.OBLAKI, OBLAKI (Anja Štefan)

Oblaki, oblaki
se gledajo v mlaki.
 Tri žabe iz mlake
pa zrejo v oblake.

Pa prva pojasni:
»Zares so prekrasni!«
In druga doda:
»A ne dajo dežja!«

Še tretja zakvaka:
»Kdor čaka, dočaka.«
Potem pomolči
in glej – že grmi!


26.TRAVICA (Anica Černejeva)

Rano zjutraj vstaja,
 jutro, beli dan.
Sonce ga pošilja
z bisernih poljan.

Travnike poboža,
travo prebudi,
 travica že vstaja,
mane si oči.

V vetru se zaziblje,
v rosi okrepča,
jutru se zahvali,
ki nam sonce da.


27.IZLET (Anja Štefan)

Štiri miške, miške male
so čolniček iztesale.
Skozi travo, skozi slak
so ga zvlekle tja do mlak.

Pa jih vpraša boter čriček,
 če še on bi smel v čolniček.
»Smeš,« so rekle, »če boš pel,
da izlet bo bolj vesel.«


28.MEDVEDJA ŠOLA (Kajetan Kovič)

V medvedji šoli sedijo medvedi
in vrtijo debele oči
 in se potijo pri abecedi
in se mučijo s piko na i.

Sklanjajo medved, medveda, medvedu,
štejejo urno od ena do sto,
 brundajo v zrak pesem o medu,
 malo narobe, a vendar lepo.

Na zemljevidu medvedje dežele
iščejo lego medvedjih planin
in se učijo, kje bodo cvele
prve trobentice teloh in brin.

Šola je dolga osem razredov,
 ure in leta pa hitro beže
 in v spričevala malih medvedov
same debele petice lete.


29.MALI POTEPUH (Slavko Jug)

Nič ne vpraša, nič ne reče,
kar odide in ga ni
do večera, do noči.

Ko se vrne, ga le vprašam,
kod je hodil, kje je bil.
Pa mi pravi, da se v gozdu
ob potoku je mudil.
Da je srečal veverico,
da jo je prijel za rep,
da sta skakala po drevju,
lešnikov nabrala v žep.

Potlej sta si jih delila:
meni tri in tebi tri.
Ker jih je bilo vse polno,
sta jih štela do noči.


30.V ŽEPU IMAM SREBRN LEŠNIK (Anja Štefan)

V žepu imam srebrn lešnik,
dal mi ga je gozdni škrat,
z njim pričaram kar želite,
ribnik, reko ali grad.

Vam pričaram sončne dneve,
ko iz megle dež prši,
vam pričaram kres in vile,
sredi junijske noči.

Vam pričaram pisan lonček,
kjer doma je majhna miš,
 ki pove ti lepo zgodbo,
 kadar koli si želiš.


31.SAJ NI MOGOČE (Slavko Jug)

Saj ni mogoče,
da je resnica,
 kar mi je rekla
večerna ptica.

Polžek, je rekla,
na hišo koščeno
si je postavil
pravo anteno.

In ko otroci
zvečer pozaspijo,
naš polžek gleda
 televizijo.

Tako je rekla
večerna ptica,
pa jo ujemi,
 če ni resnica.


32.MOŽJE (Tihomila Dobravc)

Dvanajst mož sestavlja četo,
 ki koraka kar vse leto.

Prva dva skoz sneg in mraz
sta napravila si gaz.
Tretji že po suhem hodi,
v mokrem spet četrti brodi.
Peti skače, ker je mlad,
prek zelenih, cvetnih trat.
Šestemu je že toplo,
 sonce greje mu telo.
Sedmemu nadvse je vroče,
tudi osmi je brez moče.
Pa shladi se mož deveti,
še bolj moker je deseti.
Ko enajsti prikoraka,
polna je že luža vsaka.
Kakšen pa dvanajsti boš?
Ej, saj si – sneženi mož!

Naj pove mi,
če kdo ve,
 kdo so slavni ti možje?


33.POLETJE  (Damjana Kenda Hussu)

Sonce na nebu kozolce prevrača,
beli oblaček je žarkom igrača.
Mi pa tu spodaj v travi ležimo,
v senci vse štiri od sebe molimo.

Nebo kot polikana modra je juha,
 glavo pahljamo si z listi repuha.
Potok po kapljicah vodo pretaka
 v zrak izparela žabja je mlaka.

Ptice na drevju brezskrbno sedijo,
mušice kar same jim v kljun prifrčijo;
ah, če bi mi perutnice imeli,
takoj, pri priči, bi k morju zleteli.

Naj sonce pripeka, kakor hoče,
naj bo poletje še dolgo in vroče;
za kupček drobiža vedno dobimo
dovolj sladoleda, da se ohladimo.


34.RAZPOTJE (Tone Pavček)

Majhen je deček obstal
pred velikim razpotjem.
In je gledal in je iskal,
kod prava zanj pot je.

Kam bi? V ravnino, v hrib,
 v gozd ali čez reko?
V vesolje, k modrosti knjig,
v ujetost ali v svobodo?

Tedaj je metulj cekin
zakrilil s krili čez polje
 in je stekel za njim
deček židane volje,

ne da bi gledal kod,
ali na levo ali na desno,
pa je vseeno našel pot
v življenje, najbolj zaresno.


35.VISOKA PESEM (Feri Lainšček)

Rad bi vedel o strehah,
kar vejo golobi.

Rad bi letal nad goro,
 kot letajo orli.

Rad bi lula z oblaka
po sosedovem vrtu.

Rad bi vam kazal osle
vsaj iz vesolja  -

ne recite mi zdaj,
da se to ne spodobi.


36.SLIKARKA (Sabina Mali)

Vsako leto
 isti čas
pride v našo
 malo vas
 slikarka, znana
dobro vsem,
ime ji je
gospa jesen.

Rumeno,
rdeče in rjavo
nam poslika
vso naravo.

 Ostane vedno
le do zime,
tedaj se poslovi –
 in mine.


37.CVILIMOŽEK (Fran Levstik)

Cvilimižek
debel možek,
ima hlače
dopetače,
a trebušček ves napet,
da ne more z njim na led.

Če za trebuh kdo ga stiska,
 glasno cvili, tenko piska
 skozi usta, skozi nos,
zgoraj v suknji, zdolaj bos.

 Še bi škornje rad imel,
da na noge bi jih del,
ako bi mu trebuh dal
pripogniti se do tal.


38.DOMAČA NA(D)LOGA (Bina Štampe Žmavc)

Domača na(d)loga –
kako je nadležna
in težka tako,
kot bi bila železna!

Kar vrtajo vame,
ti tečni vprašaji
 in zapovedujejo
 glasni klicaji.

In pika me pika,
 naj stavek končam,
 in vejica vzdiha,
naj dam jo drugam.

Kakšna spotika,
če kaj pobrkljam!
Na(d)loga zasika:
»Te ni nič sram?«


39.USPAVANKA (Jože Petelin)

Nina nana,
nana nina,
naša Nina
nima sna.

Čaka, da bo
bela muca
domišljije
 k njej prišla.

Bela muca
prav potiho
pride in se
stisne k nji.

Nina nana,
nana nina,
naša Nina
sladko spi.


40.BACILI (Sabina Mali)

Prihaja zima
in bacili,
čaj z limono
bomo pili.

Med čebelji
še dodali,
zdravi vsi
tako ostali.

Saj limona,
čaj in med
boljši so kot
sladoled.

To so naše
dobre vile,
ki preganjajo
bacile.


41.DNEVI (Bina Štampe Žmavc)

Le kaj naj z dnevi,
ki so odrasli, dolgi,
dolgočasni, kot da so
stoletja rasli!

Najlepši dnevi
so hitri kot škratki,
 kar naprej rastejo,
 a so zmeraj prekratki.


42.PLETILJA ZIMA (Sabina Mali)

Pletilja zima plete, dela.
Deželo v belo je odela.

Hišam plete bele kape,
nogavice in copate.

V bele šale drevje ovije,
z belim pletom vrt prekrije.

Na koncu pa še naš snežak
si obleče beli frak.


43.PRAŠEK (Zvezdana Majhen)

Mišek Mašek kupi prašek,
da si z njim opere rep.
S popackanim le ne more
v nedeljo na potep.

Srečate ga ob gredici
makovih cvetov.
Na kosilo k miški Mici
gre ves čist in nov.


44.BRALEC (Zvezdana Majhen)

Mišek se uči brati,
 joj, koliko črk mora poznati
različnih oblik.

Ker ni bralec prve lige,
rad prebira takšne knjige,
ki imajo dosti slik,
 črtic, vejic ali pik.


45.MARKOVA SKRIVNOST (Jože Šmit)

V drugem razredu
so vsi že na pare,
se pravi: vse poročeno.
Ivo si Tanjo
izbral je za ženo,
Milico Dare,
Lojze pa Janjo,
Milojko Andrej
in tako dalje
po vrsti naprej.

Kaj pa naš Marko?
To mamica ve,
to ve tudi pesnik
in naj vam pove:
Marko je mamici zvest
in drugim se smeje v pest,
 ker take kot mama ni,
 vse deklice prekosi.


46.MLEKO (Andrej Rozman)

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
 mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob okus bom in ob okus,
to primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Jaz da kakav bom? Nikdar in nikoli!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«
je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
in belo in čisto se v svet je podalo.

»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«
je vpilo še, ko so ga brisali s tal.


47.POMLADNA (Feri Lainšček)

Rad bi šel k škratom
 iz Širne Poljane,
ki s prvimi zvončki
budijo zaspane.

Saj sonce se zopet
globoko priklanja,
konec je mraza
 in zimskega spanja.

Iz sodov nebeških
pomlad se razliva,
živ je že travnik
 in plodna bo njiva.

Lepe so barve,
ki Jurij jih nosi,
še lepši so glasi,
 ki vetrc jih trosi.


48.CESTA (Feri Lainšček)

Iz mesta gre cesta,
ki nekam pelja.

Po dolinah gre cesta
in preko gora.

Čez reke gre cesta
in okoli morja.

Po puščavah gre cesta
 in mimo vsega.

Ne vodi naj cesta
mimo srca!


49.ZDRAVILO (Kajetan Kovič)

Naša stara, siva vrana
 že boleha teden dni.
Huda mrzlica jo trese,
 glava jo močno boli.

»Morala bom do zdravnika,«
sama zase godrnja.
»Bom stopila k botru štrku,
ki na gripo se spozna.«

Modri doktor pri pregledu
le latinsko govori.
Z repom malo pomigava
 in navzkriž vrti oči.

»Sedem bolh in pet komarjev
naj v lekarni ti dado.
Z močnim kropom jih popari
in popij takoj nato.«

To preskušeno zdravilo
res je gripo prepodilo:
Lonec kropa je požrla
 in takoj nato umrla.


50.PRAVICE OTROK (Boris A. Novak)

Jaz sem bel
in ti si črn.
Jaz sem debel,
ti si suh.

Čeprav midva
sva čist drugačna,
sva oba
enako lačna.

On je rumen
 in ona rdeča:
druga barva,
ista sreča.

Čeprav različni
smo po koži,
se vsem enako
v osami
strašno toži
po edini mami,
 mami, mami …

Prav to je največji mik,
 da je ta naš edini svet
 tako poln razlik!


51.DIRKA (Tihomila Dobravc)

Ko pekovski striček
je spekel rogljiček,
 ga v skledo je dal.

Pritekel je psiček,
zavohal rogljiček,
z njim v beg se pognal.

Da vzel bi rogljiček,
 je pekov Matiček
za psom jo ubral.

Zdaj pekovski striček
in psiček, fantiček
drve prek dobrav.

Čez travnik, vrtiček,
 čez polje v gozdiček.
Kdo koga bo ugnal?


52.REKEL TI BOM (Miroslav Košuta)

Rekel ti bom nekaj kratkega,
preprostega tako,
 da se pove naskrivoma
in na uho.

Nekaj mrzlo vročega,
 da ti v lička seže,
in tako čarobnega,
da te z mano zveže.


53.ZLATA LADJA (Kajetan Kovič)

Zlata ladja k nam prihaja,
iz neznanega je kraja.
Kakor v sanjah mimo pluje,
koga vozi, kam potuje?

Sedimo na zlato barko.
Z njo potuje medved Marko,
z njo se vozi mala Nina
in veselih punčk družina,

z njo se pelje bratec Jurij
in čarovnik Čurimuri,
zadaj pa sedi veliki
in učeni maček Miki.

Tja v deželo Čirečare,
 kjer so vse stvari na pare,
tja v deželo Ringarajo,
kjer se maškare igrajo,

tja v deželo Čarovnijo,
kjer se čudeži godijo,
skoz viharje in vetrove
zlata ladja varno plove.

54.MAMA (F.Lainšček)

Mama je zmeraj
 na tvoji strani.
Tudi če nimaš prav
te brani.

Pomaga ti iz zadrege
in vse napravi zate,
saj mama zares
verjame vate.

Lepo je, da ima
tudi mama mamo -
da kdaj nasloni glavo
na njeno ramo.

Lepo je, da je babica
še skoraj mlada
in te ima
neskončno rada.

Ni večjega bogastva
na tem planetu,
kot je ljubezen v srcih
vseh mam na svetu.

Kaj jim lahko
v zahvalo damo?
En tak poljub,
kot ga Tesa hrani
za mamo.

55.POČIVAM (F. Lainšček)

Ne, nimam zdaj časa.
Cel dan že počivam.
Se nič mi ne zljubi
in tega ne skrivam.

Prav nič me ne mika
in nimam sploh volje.
Je tudi ne rabim,
brez nje mi je bolje.

Lahko pa, če vztrajaš,
napraviš kaj zame.
Blag čaj mi pripraviš,
daš vzglavnik pod rame.

56. DEDEK (F. Lainšček)

Čigava je hiška na koncu vasi?
Že dolgo sameva, še komaj stoji.
So vrata zaprta, zvečer ni luči,
iz dimnika tudi se več ne kadi.

Ni prazna, ni prazna, povem vam, da ni!
V tej hiški še zmeraj moj dedek živi.
Nihče ga ne sreča, nihče ne gre tja,
nikoli več poštar mu pisma ne da.

Nihče ga ne vidi, saj viden ni več -
od tuso vsa druga vprašanja odveč.
Vse dedek razume, saj ve, kak je svet.
Še hodiva včasih na prag tja sedet.

57.ŠOLARČEK (K. Kovač)

Moj ata je v službi,
a mama doma.
Vmes se napiše vejica.

Jaz hodim v šolo
in znam že veliko.
Na koncu stavka
napišem piko.

58.POMLAD (T. Kokalj)

Pomlad je pisan travnik.
Potopiš se vanj
in ko jo začutiš
kot marjetico v laseh,
kot krilo metulja,
ki plava mimo tebe,
kot modrino spominčice, ki te boža po očeh.
Razpri dlan.
Ujemi jo.

59. TROBENTICE (J. Šmit)

Trilili, tralala,
me smo trobentice,
male porednice,
vsak nas pozna.

Prve spomladi
iz zemlje pokukamo,
sonce za žarke
nalahno pocukamo.

Sonce zbudi se,
oči si pomane,
oblake kot kučmo
z glave si sname.

Pa se usuje
spod kučme njegove
žarkov in žarkov -
na milijone.

Me pa porednice,
trilili, tralala,
pojemo, piskamo,
kar se le da.

60. JANUARJA (V. T. Arhar)

Vsepovsod je prava zima,
bel snežak pa nosa nima.
Zajec, ki ni dolgo jedel,
mu ponoči ga je snedel.

Vsepovsod je prava zima,
bel snežak pa lonca nima.
V piskru zdaj lisica suha,
vrano za večerjo kuha.

Vsepovsod je bela zima,
bel snežak pa metle nima.
Burja z njo po zraku leta,
žvižga, snežni prah pometa.

61. DNEVI V TEDNU

Dobro jutro, stric ponedeljek,
boter torek je že vstal.
Prav zares soseda sreda,
dobro se je nasmrčal.
Pa je prišel ponj četrtek,
k ujcu petku sta odšla.
Na križišču sredi pota,
se pridruži še sobota.
Ta pripelje še mesarja
in zakoljejo komarja,
saj bo jutri dan veselja,
v vas prispe, gospa nedelja.


62. KROF

K mizi sede stari grof,
naroči si masten krof.
K mizi sede še grofica,
njej pa bolj diši potica.

Gleda, gleda stari grof:
"šment, je majhen ta moj krof!"
Lotil bi se še potice,
če se ne bi bal grofice.


63. PESMICA O SNEGU ( Janez Bitenc)

S sivih oblakov na dol in breg
 pada, pada beli sneg,
 pada, pada beli sneg.
 V toplih kožuščkih in na saneh
malčki drse po belih tleh,
 malčki drse po belih tleh.

 V bregu za hišo snežak stoji,
 malčke gleda, govori,
 malčke gleda, govori:
 "Padaj, le padaj zdaj beli sneg,
 da bo na bregu vrisk in smeh,
 da bo na bregu vrisk in smeh."
 



64. APRILSKA (F. Lakovič)

Mali mišek Dolgorep
si je kupil limuzino,
z njo se peljal na potep
prejšnji teden v tujino.

Tam se z muco je spoznal,
ki ga v hipu je vzljubila …
Oh, saj ne bi se lagal,
a smo prvega – aprila.

65. IGLU ( A. Štefan)

Zajca grize mraz v ušesa,
zajčico pa v mali rep,
a ne nehata valiti
gromozanskih snežnih kep.

Znata – in zato končata
prav presneto lep iglu,
pa imata skrit kotiček

sredi mraza in ledu. 

66. OGRLICA ZA MAMO 

Na nitko zahvale
nizam kristale,
drobcena zrna -
prave opale.

Vsako od zrn
čarobno žari _ 
enako spodbudno
kot tvoje oči.

V sleherno zrno
je vtisnjen poljub _
bolj zanesljiv
od mojih obljub...

Takšno ogrlico,
v barvi ciklame,
za praznik dobijo 
ljubljene mame.

67. JESEN (Zvezdana Majhen)

Sonce je spakiralo
le najdaljše žarke,
za slovo obliznilo 
gozd in mestne parke.

Bolj in bolj oddaljeno
vse šibkeje greje,
list za listom rumeni,
vsak dan je hladneje.

Z zlatom barvana jesen
nas povsod obkroža
in z megleno sapico
po obrazu boža. 

68. ŽABJA ŠOLA

Mala žaba 
sredi mlake
se uči regljati,
a regljanje
je umetnost,
'R' je treba znati!

Pa se trudi
žabja mama:
'Riba, raca, rak!'
Žabica pa 
kar po svoje:
'Lega, lega, kvak!'

69. EN MAJHEN MOŽ (Anja Štefan)

En majhen mož, en majhen mož
okoli mlake hodi.
In jezno dviga vejico
in z njo po vodi brodi.

Tri žabe peti je učil,
pa vse so pobegnile
in niti ene pesmice
se niso naučile.

70. ŽABA, ŽABA, ŽABICA

Žaba, žaba, žabica,
rega, kvaka in reglja,
skoči sem in skoči tja,
res je prava regica.

Sredi luže, sredi mlak,
glasno sliši se kvak, kvak.
To je glas naše žabice,
zelene , drobne regice,
ki skupaj s prijatelji
ob dežju in vodi oživi.
Žaba, žaba žabica
rega, kvaka in reglja. 

71. OTROCI (Tone Pavček)

Otroci imajo majhne noge,
a delajo največje korake
do sonca
do sreče, čez svet
in puščajo za vse zanesenjake
v prihodnosti sled.

Ko prihajajo iz njihovih ust
tiste velike besede,
kakor sonce
in sreča in svet,
je kot bi iz velike sklede zajemali sladko jed.

In ko se nasitijo, sijejo
od zdravja in židane volje
kot sonce
kot sreča
kot svet,
ki se je premaknil na bolje
za celo velikanovo ped.

72. KAJ MORAŠ MED POČITNICAMI STORITI (F. Lainšček)

Šolske skrbi in stvari
moraš v predla zakleniti,
da ti ne morejo počitnic greniti,
a tudi ne pobegniti.

Nato moraš počitnicam
natančno dneve prešteti
in vsak dan moraš nekaj
hoteti, želeti, početi.

73. ŽIVINA ŠOLA

Dve ulici daleč
za oglom stoji
šola, ki Živo
vsega nauči.

Streha je zlata
od sončnih pramen.
Pročelje krasi
mozaik dragocen.

Razredi so svetli
kot mamičin smeh
in avla diši
po prijaznih ljudeh.

Ej, taka šola
je pravi magnet!
Naj Živa uživa
vseh devet let.

74. LE HITRO (Feri Lainšček)

Le hitro pod streho,
prihaja oblak,
za sabo pa vleče
oblakov še vlak.

Trebuhe imajo
vsi polne dežja,
ta prvi že lula,
iz drugih curlja.

Ne gremo na streho,
ni strah nas tega,
po dežju in lužah
se tod čofota.

Že zdavnaj šel mimo
je zadnji vagon,
regljajo še žabe
in gode žabon.

75. PO JURČKE

Košarice smo vzeli
in v gozd jesenski šli.
Smo gobice iskali,
po listju brskali.

Poglejte jurčka, ljubčki,
kako se nam smeji
in lep rjav klobuček
iz resja ven moli.

76. JEŽEK IN MEDVED

Ježek gre po gozdni poti,
medved pride mu naproti.
Ježek, bežek, kam pa kam
greš ves s hruškami obdan?

V svojo hiško zdaj grem spat,
ki brez oken je in vrat.
V njej vso zimo bom ostal,
malo jedel, malo spal.

77. HRUŠKE (Anja Štefan)

Hruške so zrele, hruške debele,
ena lez drugo brenčijo čebele.

Hruške so zrele, medved jih trese,
malo poje in malo odnese.

Hruške za srne! Hruške za ptice!
Glejte, še ježek nastavlja bodice!

Meljejo hruške, sladke, medene,
dokler na hruški ni več nobene.

Konec gostije ... O ne, pomota!
Tamle med travo pet polžev se mota!

Zanje se drobna hruška je skrila,
nič jih ne moti, da čisto je gnila.

78. DEDEK JEŽEK (Gustav Strniša)

Ježek, ježek, gozdni dedek,
dober dan!
Kaj pa delaš, kaj boš šival
ves s šivankami obdan?

'Toplo suknjico za zimo
bom sešil,
v nji bom ležal na zapečku,
ko bo mrazek bril.'

Ježek, ježek, gozdni dedek,
vse povej, da tudi mi
bomo suknjico sešili,
da nas mrazek ne dobi!

Pa se ježek v klobčič zvije
in se z griča zavali:
'Ej, takole šivam suknjico,
pa jo šivajte še vi!'

79. DEŽ (Lili Novy)

Kakšen dež se je ulil!
Pada kot za stavo.
Temu. ki ga je dobil,
dobro pere glavo.
Nama dvema pa se zdi
vreme kar veselo.
Dežek, daj!
Štropotaj!
Kaj pa moreš nama ti,
ko sva pod marelo!

80. SONČECE NA STREHI

Sončece na strehi,
zajček pa še spi.
Sončece na oknu
še ga ne zbudi.
Trka zlato sonce,
trka, a zaman.
Kdo zbudil bi zajčka,
kadar je zaspan ...

81. POBEG (Kajetan Kovič)

Mojemu sinu iz besednjaka
sta pobegnila dva korenjaka.
S culo in mulo sta jo pobrala:
Eden je prosim, drugi je Hvala.

Spekli smo jima debelo potico.
spekli kolino in pečenico,
šli po igrače smo v trgovino,
karte kupili za cirkus in kino -

Prosim in Hvala pa sta kakor dva mutca,
Prosim in Hvala pa kakor dva butca -
pa čeprav jima trebuh kruli:
raje živita ob kuhani muli.

Pameti bosta si v svetu kupila
in se ob letu zopet vrnila.
Včeraj sta pismo na pošti oddala:
prideva kmalu. Prosim in Hvala.

82. POPOTNIKA (Kajetan Kovič)

Podnevi se gresta potepat po mestu
veliki oče in mali sin.
Pri semaforju prečkata cesto.
Na trgu si kupita mandarin.

Svet je podnevi kot veselica.
Sinu v ušesih kot kokta šumi.
Nikjer ni ne volka ne hudega strica.
So le neznane in nove stvari.

83. MEDVEDJA ŠOLA (Kajetan Kovič)

V medvedji šoli stojijo medvedi
in vrtijo debele oči
in se potijo pri abecedi
in se mučijo s piko na i.

Sklanjajo medved, medveda, medvedu,
štejejo urno od ena do sto,
brundajo v zboru pesem o medu,
malo narobe, a vendar lepo.

Na zemljevidu medvedje dežele
iščejo lego brložnih planin
in se učijo, kjer bodo cvele
prve trobentice, teloh in brin.

Šola je dolga osem razredov
ure in leta pa hitro beže
in v spričevala malih medvedov
same debele petice lete.

84. KAŠELJ (Kajetan Kovič)

Kašelj v velikih škornjih prihaja,
strašno nagaja, strašno razsaja,
praska in ščiplje in bode in pika,
da bi že skoraj odšli po zdravnika.

Kašlja že Jurij, kašlja že Nina,
kašlja že cela medvedja družina
in ko ponoči ne moremo spati,
tudi omare začnejo kašljati.

Kašelj je žejen, zato se usaja,
hitro mu dajmo vročega čaja,
dajmo mu sladkega kašelj-strupa,
da ne bo delal takšnega hrupa.

Naj si pod perjem ogreje podplate,
naj si natakne tihe copate,
naj se nikar več z nami ne šali,
mi smo zaspani, radi bi spali.

85. ŠOLSKI ZVONEC (Kajetan Kovič)

Šolski zvonec glasno kliče:
"Cicibani, kje pa ste?
Čez zelene vinske griče
že jesen v deželo gre!"

Strašno dolgčas je v razredu
šolski tabli in klopem,
strašno dolgčas zemljevidu.
dolgčas knjigam in rečem.

Na pero že zvezek čaka,
tabla krede si želi,
v razred škili zvita sraka,
da se česa nauči.

V prvi razred že hitijo
urne črke a be ce
in številke se lovijo
slepe miši ena dve.

Zvonec kliče, zvonec kliče!
Čas poletni je minil.
Nosi že jesen čez griče
polne torbe hrušk in sliv.

Bomo se sladkali z njimi
in veseli v šolo šli.
Zagotovo že pozimi
bomo učenjaki vsi.

86. BABICA (Saša Vegri)

Moja babica
ima take poti,
ki nikoli ne izgubijo hiše,
tudi kadar se stemni
me pot vedno poišče.
Moja babica
ima takšno drevo,
ki noče biti visoko
in kadar plezam nanj,
mi vedno da roko.
Moja babica
ima take oblake,
ki, kadar dežuje,
delajo zame luže in mlake.
Moja babica
ima tak breg,
ki se lepo upogne,
kadar zapade sneg.
Moja babica
ima tako hišo, ki v vrtu rase,
v njej palačinke peče
eno zame - eno zase.
Moja babica
ima tako glavo,
ki pozna stare čase,
z njo si pravljice izmišlja
eno zame - eno zase.

87. STARŠI (Tone Pavček)

Pravi starši, kar čudno se sliši,
ne rastejo za vsakim voglom ne v vsaki hiši.
Pravi starši so strašno redki primerki,
podarjeni pravemu sinu ali pa hčerki.

Pravi starši niso nikoli stari
za trumbarumba in larifari,
za kozaklamf ali za bibaleze
in za take trumbarumbarske zveze.

Pravi starši so iznajdljivi
in zanesljivi in ubogljivi
pa nas vodijo, ko sonce dan jaše,
mimo svoje službe in šole naše

v igrarijo in trumbaruri.
Pravi starši so z nami ob vsaki uri
in so kdaj majhni kot droben škrat,
da jih pobožamo in damo - spat.

88. POŽREŠNI VOLK (Tone Pavček)

Pri nas v Čičariji
že pravljice zore,
že pravljice zore,
a vse čenčač poje.

Požrešno vase baše
z bogate knjižne paše
kraljice, beračice,
lisice, zlate ptice
in viteze in zmaje
in prince, tolovaje,
junake dobre, zle,
pa palčke, petre pane,
pepelke, partizane
in še in še in še.

Kaj bo, ko zmanjka hrane
in ko nastane molk?
Po vas nemara plane,
po vas nemara plane,
po vas nemara plane
in vas požre ta volk!

89. GLAVA (Niko Grafenauer)

Glava je na svetu zato,
da misli.
tako nam včasih zelo,
včasih pa malo koristi.

Glava je tudi posoda
domišljije.
Vsak dan kakšna pisana roža
iz nje prikljije.

Glava je tiha hiša
spomina.
A v njej je od vsega najtišja
zamišljenina.

Kadar glava
nad oblaki plava,
ne gre ne po levi, ne po desni,
ampak pesni.

Lepo je, kadar se v glavi
brezglavo
ves svet postavi
na glavo!

90. OTROK S SONČNICO (Srečko Kosovel)

Nesem sončnico na rami,
zlat metulj je vzplaval nanjo,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

Nesem sončnico na rami,
v njej so zlata, zlata zrna,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila.

O, metulj razprl je krila,
sapica je vzvalovila,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

91. MALI POTEPUH (Slavko Jug)

Nič ne vpraša, nič ne reče,
kar odide in ga ni
do večera, do noči.

Ko se vrne, ga le vprašam,
kod je hodil kje je bil.
Pa mi pravi, da se v gozdu
ob potoku je mudil.
Da je srečal veverico,
da jo je prijel za rep,
da sta skakala po drevju,
lešnikov nabrala v žep.

Potlej sta si jih delila:
meni tri in tebi tri.
Ker jih je bilo vse polno,
sta jih štela do noči.

92.TRIJE PALČKI

Trije palčki
trije malčki
so doma sedeli,
knjige brali,
pesmi peli,
dobro se imeli.

Pa pred hiško
sosed miško
z vozkom se pripelje,
palčke malčke
ven pokliče,
v širni svet jih pelje.
Toda že za prvim gričkom
palčki zajokali,
dol z vozička
so skočili
in domov jo ubrali.

93. TRAVOBOL

Pritožila se je trava,
da jo od hrupa boli glava.
Da ropotajo korenine,
ki se poganjajo v globine,
in krt, ki ves dan rije,
da se pred soncem skrije.
Deževniki ves čas brnijo,
stonoge sem in tja hitijo.
Ropot se nikdar ne konča,
trava travobol ima.
Zato čisto lahno stopaj po travi,
da ji še ti ne odmevaš v glavi.

94. Feri Lainšček: PROTI

Ne vprašaj, kaj menim,
saj veš, da bom proti!
Ni dan za podvige,
prav vse me že moti.

Zato me ne vprašaj,
kako se počutim!
Ta dan me bo zdelal,
to zjutraj že slutim.

Zato me pač pusti,
kar ždel bom takole …
Edino če hočeš,
da greva iz šole?


95. Meta Rainer: PREDPASNIK

Naš očka si včasih,
da mami ustreže,
predpasnik priveže,
posodo pomije –
in če kaj razbije,
v predpasnik zavije pa skrije …

96. Tatjana Pregl: MAMA V VRTCU

Mama, mama,
 pojdi v vrtec
danes sama!
Tam jim reci,

 da boš jedla,
da boš spala,
da se pridno
boš igrala,

ker je sinko
zadržan.
Doma nagajal
bo ves dan.

97. Franc Filipič: PESEM O MAMI

Mama nastavi roko,
 zvezda ji sede na dlan,

mama nastavi roko,
sonce ji sede na dlan,

mama nastavi roko,
sreča ji sede na dlan.

Mama med svoje otroke tri
zvezdo, sonce, srečo razdeli.


98. Jože Snoj: ENKRAT, KO BO OČKA MAJHEN

Enkrat,
ko bo očka majhen,
ko bo majhen in poreden,
ves polulan,
sladkosneden,
sedel Vid bo za
volan.
To bo enkrat, kar
en dan.

Vzdignil prst bo
in dejal: Očka,
brž na zadnji sedež,
ti pacon,
ti sladkosnedež,
Vid te bo odpeljal
stran.
To bo enkrat, kar en
dan.

In bo hupal in zavijal,
luč prižigal
in mežikal v levo in v desno
stran,
se jezil in glasno vzklikal
čez gore in čez
ravan.
To bo enkrat, kar en
dan.

Ko se zvečeri – kaj
slišim? – Vid
bo spet doma pri hiši.
Bo poklical svojo
mamo in naročil ji
skesan:
Očka je tako zaspan. V posteljico
z njim pri priči. Majhen je,
a ga ne dam.
To bo enkrat, kar en
dan.


99. Jelka Bakula: MAMA

Tudi ko sem v šoli,
nikdar nisem sama,
saj na mene misli
 moja ljuba mama.

Misel je nevidna,
žarek je med nama,
in zato sem pridna,
tudi ko sem sama.

Ko domov se vrne,
me toplo objame,
zvesto me posluša,
mi skrbi odvzame.

To je košček sreče,
ki jo nosim v sebi.
Kdo jo neki daje,
ljuba mama, tebi?


100. Janez Bitenc: MOJA MAMA

Kdo s poljubčkom sladkim
zjutraj me zbudi?
Kdo mi skuha kavo,
kruhek nadrobi?

Kdo zašije hlačke,
zlika srajčico?
Kdo ves dan se trudi,
da mi je lepo?

Kdo zvečer me spravi
v toplo posteljo?
Kdo me potolaži,
če mi je hudo?

To je moja ljuba
draga mamica,
želje vse izpolni,
rada me ima.


101. Jerica Smolčnik: TVOJ SONČEK

Mamica, ne jezi se,
če sonček ne sije.
Jaz sem tvoj sonček,
ki ves dan ti sije.

Mamica, ne jezi se,
če sonček ne greje.
Stisni se k meni,
pa bo tudi tebi topleje.

Mamica, ne jezi se,
če svetlo ni,
ali ne vidiš lučke –
to so moje oči.


102. Meta Rainer: MAMINA ŠKRATA

Naša mama ni bogata,
iz prihrankov si kupila
je dva škrata.

Midva, njena škrata,
zdaj od dne do dne
raseva ji prek glave.


103. Anja Štefan: TRI JABOLKA, TRI REPICE

Tri jabolka,
tri repice
in tri dišeče tepke
se znajdejo
pred hišico
lisice zvitorepke.

Je gledala,
je vohala,
se sitno zmrdovala –
 tri jabolka,
tri repice,
tri tepke polžem dala.


104. SONČECE NA STREHI

Sončece na strehi –
zajček pa že  spi.
Sončece na oknu –
še ga ne zbudi.
Trka zlato sonce,
trka, a zaman.
Kdo zbudil bi zajčka,
kadar je zaspan …


105. Kajetan Kovič: MOJ PRIJATELJ PIKI JAKOB

V nekem mestu, v neki hiši
majhen medved je doma,
tam sedi v medvedji hiši,
razen igre se igra.

Z očkom se po mestu vozi,
z mamo v trgovino gre,
sestri naloge popravlja,
meni pravljico pove.

To je Piki, moj prijatelj,
ki me spremlja noč in dan,
ki pozna vse šale
in je zmeraj nasmejan.

To je Piki, naš prijatelj,
s polno torbico norčij.
Gremo z njim v medvedjo šolo
Se zabavat tudi mi.


106. PET SNEŽAKOV

Pet snežakov, korenjakov
izpod čela gleda.
Jim mogoče nekaj manjka?
Nos? Pri vseh? Seveda.

Zajci, ki jih zima strada,
so prišli po bregu.
Le kako lahko pustili
bi korenčke v snegu?!


107. ZEBE, ZEBE, ZEBE

Zebe, zebe, zebe,
zebe do kosti,
zima, zima, zima,
zima me lovi,
vse je belo, belo,
le moj nos rdeč,
uhljev pa že dolgo
sploh ne čutim več.

Pridi, zlato sonce,
tačke mi ogrej!
Glej, kako so trde,
nočejo naprej.
Pridi topli veter,
nesi me v pomlad,
sonce, sonce, sonce –
sončece bi rad.


108. PESNIK IN SNEG

Pesnik bi rad napisal
pesem o najlepšem snegu,
s snežinkami veje porisal
smrekam na sanjskem bregu.

A pesnik le tiho sedi,
začaran od bele lepote,
ko zunaj neslišno sneži
in ziblje ptico tihote.


109. SNEŽENI MOŽ

Kdo pa nosi suknjico,
suknjo iz snega
in v roki metlico,
mesti pa ne zna?

Prav nič ga ne moti,
da je zunaj mraz,
nosek rdeč korenček
mu krasi obraz.

Bel možic na snegu
le sneženi mož,
ko cveti na bregu
ivje zimskih rož.


110.  BOŽIČNA PESEM

Padajo, padajo bele snežinke
nežno, sanjavo na praznične dni,
star koledar prešteva spominke,
preden z decembrom se poslovi.

Božič je tu in leto odhaja
 s tisoči zvezdic, ki bdijo z nočjo,
zima na hišna okna posaja
šopke snežrož, da v jutrih cveto.

In vsak večer svetlo zažarijo
lučke skrivnostne ob belih poteh,
da si pod njimi ljudje zaželijo
Srečno! – za srečo v prazničnih dneh.

111. PRAZNIČNI VEČER

Ko se dan v večer prevesi,
lučke zunaj zažarijo
na balkonu, na cipresi
in še češnjo nam krasijo.

Nosek k steklu se pritiska,
da je orošena šipa.
Ogenj prasketa v kaminu,
zunaj sneg z neba se vsipa.

Prav narahlo naletava
in s tančico iz beline
vrt v mehkobo nam ovije –
 ta večer je poln miline.

Skoz snežink lahko zaveso
gledam lučke, ki žarijo,
kakor drobne, tople zvezde
hladno zimsko noč svetlijo.


112. PESMICA O SNEGU

S sivih oblakov na dol in breg
pada, pada sivi sneg.

V toplih kožuščkih in na saneh
malčki drse po belih tleh.

V bregu za hišo snežak stoji,
malčke gleda, govori:

»Padaj, le padaj zdaj beli sneg,
da bo na bregu vrisk in smeh!«


113. Feri Lainšček: BOŽIČEK

Naj sijejo zvezde
močno naj žarijo,
prihaja Božiček
s svojo kočijo.

Postavimo jelko,
jo spet okrasimo,
prižgimo vse lučke,
ko šel bo tod mimo.

Prinaša darove,
ima sporočilo:
ljubezen je naše
najlepše darilo.


114. BOŽIČEK

Prišel je Božiček,
sveti možiček,
prišel je z neba.
Oblake pocukal
in hitro nasmukal
sto košev snega,
sto košev snega.

Kraguljčki cingljali,
v vas zapeljali
Božička s sankami.
Je stopil na tla,
postavil je smreko
kar sredi polja,
kar sredi polja.

Otroci veseli
k smreki hiteli,
tra, la, la, la, la.
Na ves glas so peli,
Božička objeli
iz vsega srca
iz vsega srca.


115. NOVOLETNA

Tri škatle so skrite
na vrhu omare,
tri škatle odgrnjene,
sive in stare,
vse leto so same,
a nekega dne
jih mama prinese
in tiho odpre.

In že so tu palčki
in zlati orehi,
in hišica s ptičkom,
ki poje na strehi,
in zvezde in zvončki
 in drobne luči,
balončki – in vse
se prekrasno blešči.

Jih jemljemo v roke,
jim iščemo veje,
krasimo, krasimo –
kako se nam smeje.
Naj sreča, ki pravkar
 je sedla med nas,
raztegne se daleč
čez praznični čas.


116. Feri Lainšček: MOJA SLOVENIJA

Nad morjem dviga se pogled gora,
med griči spušča se do ravnega,
z občutkom lepega gre do srca –
moja Slovenija, pozdravljena!

V dvojini rima se in se smehlja,
spreminja v pesem se in se igra,
odpira vrata vsa – je kdo doma? –
moja Slovenija, pozdravljena.

Daljav dotika se kot mavrica,
na pot odpravlja se, je brez meja,
a zmeraj vrača se kot lastovka,
moja Slovenija, pozdravljena.

Za mizo vabi te, te potreplja,
kot bratu vse ti da, se ne proda,
zdravica dviga se – izpij do dna! –
moja Slovenija, pozdravljena!

117. Janez Menart: OB NOVOLETNI JELKI

Čuj, ura polnoč bije.
Staro leto je že mimo.
Hitro svečice prižgimo,
da nam novo vsem zasije.
Svečke bele in rdeče,
da bilo bi mnogo sreče.

Rdeče svečke, da dobrota
zmerom bi bila med nami,
bele svečke, da med nami,
ne postal bi kdo sirota.
In še svečko, da na svetu
ne bilo bi vojn v tem letu.

Hitro svečice prižgimo,
svečke bele in rdeče,
da bilo bi mnogo sreče.
Star leto je že mimo:
čuj, že ura polnoč bije …
Novo leto naj zasije!


118. OBLAKI SO KOT SMETANA

Oblaki so kot smetana
na vrhu sladoleda,
so kakor brada in lasje
vesoljnega pradeda,
oblaki so kot ležalniki,
ki nosijo med sanje,
in vsak si kdaj želi,
da bi se zleknil nanje.

Oblaki – so kot ladjice,
ki plovejo v daljave,
labodi so, ki pod perut
so skrili trudne glave,
so potepuhi, ki zaman
bi sonce radi ujeli –
oblaki so najlepši,
ko so beli, beli, beli.

119. PETELINČEK

Zunaj se že dela dan
petelinček je bolan.
Včeraj se je prehladil,
kdo nas zjutraj bo zbudil?

Grlo ga močno boli,
res ga že zelo skrbi,
vedela bo cela vas,
da je spet izgubil glas.

Petelinčke, brez skrbi,
bomo pomagali vsi.
»Petelinček, en, dva, tri,
ki, ki, kikiriki!«

120. ZVONČKI

Na sneg posije sonček
in tiho ga stopi.
Prikliče prvi zvonček,
a njim še dva, še tri.

In kmalu je vse belo,
a ne, to ni več sneg!
Od samih belih zvončkov
je bel pomladni breg.

121. Neža Maurer: V GOZDU

V gozdu hrast močan stoji,
na hrastu hišica čepi –
veverica v njej živi.

Hrani svoje veveričke,
hrani znance, ljube ptičke.
Vabi: »Pridite spet k nam –
lešnikov dovolj imam!«


122. Anja Štefan: SINIČKE

Breza na vrtu pozimi ni sama,
družbo ji delajo drobne siničke,
v vetru in mrazu in snegu ledenem
z veje na vejo drhte perutničke.

Spodaj, kjer breza ima korenine,
 tam pa voluharček z mamo kramlja:
»Čudne siničke … Ne bi jih zeblo,
če bi skopale si rov kot midva.«

Mama mu pravi: »Sinko moj zlati,
ptički živijo drugače kot mi.
Rovi so topli, a temni in ozki,
vsaka sinička pa rada leti.«


123. Feri Lainšček: MAMA

Mama je zmeraj
na tvoji strani,
tudi če nimaš prav,
te brani.

Pomaga ti iz zadrege
in vse napravi zate,
saj mama zares
verjame vate.

Lepo je, da ima
tudi mama mamo
da kdaj nasloni
glavo na njeno ramo.

Ni večjega bogastva
na tem planetu,
kot je ljubezen v srcih
vseh mama na svetu.

124. Anja Štefan: ČMRLJ

S trave na travo, s cveta na cvet
letam in iščem roso in med.
V rosi umijem, med pa pojem –
kaj bi ga nosil požrešnim ljudem?!

Nisem neumen, kot so čebele.
One so suhe, namesto debele.
One garajo, jaz pa ležim,
vem da sem len, a prekrasno živim.


125. Neža Maurer: PRVA ČEBELA

Pribrenčala, priletela
skozi okno je čebela.
Nič vprašala ni, kar sedla
je za mizo in pojedla,
kar je Naceku ostalo,
kar od brade mu je padlo,
ko se z medom je gostil.

In že spet je odbrenčala,
niti: »Hvala!« ni dejala,
nekam v breg je odletela
prva letošnja čebela;
za spomin pa je pustila,
kar so pela njena krila:
»Spet prišla je k nam pomlad!«


126. Jože Humer: POMLADNO SONČECE

Ti pomladno sončece,
ti si naredilo,
da je v meni srčece
glasno poskočilo.

Prav za vsako ptičico
bi okrog se klatil,
s čisto vsako rožico
rad bi se pobratil.

Sijaj, sijaj, sončece,
siplji žarke zlate,
rožicam na glavice,
meni na podplate.


127. Janez Bitenc: POMLADANSKO KOLO

Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.

Sonce pozdravlja nas,
zvončki cingljajo,
zlate trobentice
k plesu igrajo.

V vejah se zbirajo
pevci krilati,
murni pa godejo
spodaj na trati.

Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.


128. Vojan Tihomir Arhar: ZOBEK

Zajčku prvi zobek rase,
silno je ponosen nase.
Mleka več ne bo poskusil,
le ob repi zobke brusil,
pridno v detelji se pasel,
da bo velik zajec zrasel,
da bo meril tri pedi
kot ostali zajci vsi,
da bo zajec prav zares
kar od repa do ušes!


129. Anja Štefan: MOJ DEŽNIK

Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
 hop – in že letim na njem.

Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.
Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše …?«

Mama, mama, ti ne veš,
da ne hodim zmeraj peš –
moj dežnik in jaz na njem
pač nevidna sva očem.


130. Anja Štefan: LONČEK NA PIKE

Dolgo že iščem
lonček na pike,
tak, ki ti skuha vse, kar želiš.
Malo potrkaš,
malo pomešaš,
rečeš – in vse, kar izrečeš, dobiš.

Če bi kdo srečal
lonček na pike,
najprej naj sam se naužije dobrot.
Potlej pa res –
zelo bom hvaležna,
če mu do mene pokažete pot.


131. Tomaž Habe: DOMOVINA JE TAM …

Domovina je tam,
tam kjer dom svoj imam,
kjer bratec in sestrica
z mamo živita
in z očkom na vrtu
se z žogo lovita.

Domovina je tam,
kjer sončen je dan,
je vrtec, je šola
in družba vesela,
kjer vsak svoje delo
z veseljem oddela.

Domovina je tam,
kjer je Triglav krasan,
je morje, so hribi,
prekmurska ravnica,
je pesem, beseda,
kjer vlada resnica.


132. Andreja Pogorelec Šenk: DOMOVINSKA

Kje najlepše sonce sije, 
kje najlepše dež rosi, 
kje prijazen veter brije, 
kje se mavrica iskri?

Kje se sliši ptičje petje?
Kje so lastovke doma?
Kje si najdejo zavetje
medved, volk in srnica?

To je moja domovina,
to je tu, kjer sem doma,
tu živi moja družina,
to si ti, Slovenija.

Koliko gozdov imamo,
hribov, gričev in planin?
Koliko voda poznamo
in zelenih površin?

Kje najlepše je pozimi,
ko narava trdno spi?
Kje najlepše je spomladi,
ko vse spet oživi?

To je moja domovina,
to je tu, kjer sem doma,
tu živi moja družina,
to si ti, Slovenija.
















10 komentarjev:

  1. na plaži si stala z rožo vlaseh

    OdgovoriIzbriši
  2. Pesem Otrok s sončnico je napisal Srečko Kosovel.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdo je napisal pesem Domovina? Kje najlepse sonce sije, kje najlepse dez rosi, ... ? Hvala za odgovor. Lp

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni! Žal avtorja ne poznam. Lp

      Izbriši
    2. Pesem Domovinska in ne Domovina sem napisala jaz, Andreja Pogorelec Šenk. Prosim, če me kot avtorico navedete ob morebitni uporabi. Ne vem, kdo je dal pesem gor. Jaz ne, sem jo pa delila na fb. Slučajno jo je zasledila moja sodelavka, ki pozna moje pesmi.

      Izbriši
    3. Spoštovana Andreja! Sem vas dopisala kot avtorico pesmi. Se opravičujem, a žal sem pesem dobila brez avtorja. V kolikor vam objava v mojem spletnem dnevniku ne odgovarja, mi prosim napišite in jo bom zbrisala. Z lepimi pozdravi, Petra.

      Izbriši
  4. Sploh ni panike. Seveda je lahko gor. Je pa res, da uradno še ni izšla, ker pesniško zbirko še pripravljam...ampak mislim, da ne bo nič narobe...

    OdgovoriIzbriši
  5. Aha, pa lahko še spremenite naslov v Domovinska...

    OdgovoriIzbriši